Zadnje čase me pogosto sprašujejo kako je zdaj, ko jih imam 30.
“Hm, nič drugače”, odgovorim.
Pa ni res!
To pišem na predvečer svojega 30. rojstnega dne. Po tem, ko sem z mojo Mami preživela čudovit dan oziroma tistih 5 ur, ki sva jih imeli samo zase. Po tem, ko so me prijateljice iz gimnazije (aka 6 pack) presenetile na domu in si vzele čas zame. Zame. Ker jutri praznujem.
Pa praznujem res jaz?
Odkar je na svetu Mojster, z Mami preživljava moj rojstni dan skupaj. Greva na izlet ali kam drugam in sva skupaj. Sami. Tokat sva praznovali dan prej, ker jutri odhajamo na vikend praznovanje z mojimi fanti. Odkrivali bomo Slovenijo.
Odkar sem postala mama, sem ugotovila, da rojstni dan ni samo bistvo otrokovega rojstnega dne. Ne me narobe razumeti. Otrok, oziroma kasneje odrasla oseba, res praznuje, ampak, takrat praznuje tudi mama. Na moj rojstni dan je moja mami dobila naziv Mama.
To sem dojela šele po rojstvu Mojstra. To je bil del odraščanja, da sem začela na svet gledati drugače. Takrat sem prešla od osebe, ki je samo za računalnikom do osebe, ki uživa v vrtnarjenju in želi svojemu otroku dati le najbolj kvalitetno hrano. Pridelano doma. Postala sem oseba, ki želi pridelati čimveč svoje zelenjave.
Torej, imam jih 30 oziroma en dan manj.
Je kaj drugače?
Čeprav na videz ni nič drugače, vendarle je.
V zadnjih nekaj letih sem se izoblikovala. Postave niti ne (še), ampak umsko.
Psihološko sem odrasla. Vsaj tako mislim, čeprav še vedno živim v hiši svojih staršev 😀
Pri dvajsetih nisem imela take motivacije kot jo imam zdaj.
Takrat sem želela samo živeti v Španiji. Drugo me ni zanimalo.
Sledila sem družbi, ki sem jo opazovala. Prepustila sem se toku.
Na srečo imam najboljše starše in sestro na svetu, ki so mi pomagali, da kritično gledam na vse kar nas obdaja. Razmišljam o stvareh in poskušam najti pomen v stvareh, ki jih vidim, v vsebini, ki nam jo mediji podajajo in sem kritična. Ne verjamem vsemu. Ne želim samo slediti.
Našla sem smisel svojega življenja. Vsaj tako mislim zdaj. Bomo videli čez deset let 🙂
Vedno sem govorila, da je življenje igra.
In res je!
Tega nisem razumela na enak način, kot to razumem zdaj.
Včasih sem mislila, da je bistvo življenja uživanje. Oh, kako sem se motila. Uživamo lahko na različne načine. Tudi ob delu, ki te veseli.
Samo spoznati moraš sistem, poznati moraš neka osnovna pravila in igraš.
Vsi smo igralci, vsak s svojo masko. Ugotovila sem, da sem lahko karkoli želim.
Nikoli, ampak res nikoli nisem želela biti pred kamero. Želela sem samo snemati.
Zdaj snemam sebe 😀
Res smešno, da govorim v kamero, ampak zdaj sem na to ponosna.
Zakaj?
Ugotovila sem, da sem lahko karkoli. Lahko posredujem informacije, ki jih čutim. Imam svobodo govora in lahko objavim svoj način življenja, tudi, če izpadem čudak, ki hodi s svojo posodo in vanjo nakupuje živila. Ponosna sem na to, da je zaradi mojih dejanj in objav na spletu prišlo do sprememb pri nakupovalnih navadah ljudi. Ljudje so me začeli posnemati, Postala sem zgled za nakupovanje živili in stvari s svojo embalažo. Objavljam vsebino, ki ima nek pomen. To sem želela. Narediti spremembo.
Sem čudak, ki ni edini čudak, ampak je spoznal, da je vsak po svoje čuden.
Od nekdaj sem želela najti smisel življenja. Ne tistega, ko ležiš na plaži. Tega ne maram dlje kot en dan.
V zadnjih dveh letih sem bila na pravi poti, saj se zdaj, ko sem 30, počutim, da sem nekaj dosegla.
Ne samo, da imam dva čudovita otroka, ampak želela sem več. Vedno imam v mislih tisti del, ko je Cankar (vsaj mislim, da je bil Cankar, namreč spomin se z leti slabša :D) napisal, da imajo nekateri otroke, drugi pa nekaj naredijo za naš narod, za naš jezik.
Jaz imam oboje.
Imam dva otroka, naslednika. Dva bodoča davkoplačevalca. Sistem oz. država je zadovoljna, ampak jaz sem naredila več. Želela sem in še vedno želim več!
Vzgajam otroka, ki razumeta kaj pomeni plastika in kakšne posledice ima na okolje. Vplivam na razmišljanje ljudi in moje vsebine so poučne, imajo smisel in gledalcu nekaj “dajo”.
Spoznala sem pravila in v zadnjem, 29. letu svojega življenja, odrasla bolj, kot katerokoli leto prej.
Bolj kot takrat, ko sem odšla na študij v tujo deželo in kasneje delo v tujini. Odrasla sem bolj kot v letu, ko sem pri 24-ih letih rodila Mojstra.
Stara sem 30 let in sem odrasla, vem kaj želim in grem naprej s polno paro.
Želim spremembe in spoznala sem načine kako to doseči.
Več pa v mojih naslednjih (video) objavah.
Mami na vrtu
P.S.: Ta objava je ena izmed redkih, ki ni poučne narave. No, vsaj za moje kriterije, premalo.